S prihodom oktobra je glavni del pridelovalne sezone na zelenjavnem vrtu za nami. Vstopamo v čas zaključnih opravil, pobiramo jesenske pridelke, delamo obračun minule in v mislih načrtujemo novo sezono.

Grede zelenjadnic se praznijo in zdaj je čas za razmislek o gnojenju. Vzemite si čas in ugotovite, kje na vrtu je potrebno obnoviti zaloge hranil, s koliko in katerimi gnojili boste gnojili. Pri tem nikakor ne pozabite na načrt kolobarja, ki je tesno vezan z gnojenjem.

Gnojenje in kolobar

Po spravilu jesenskih pridelkov je najprimernejši čas za odvzem vzorcev za analizo tal. Ta bo dala informacijo o preskrbljenosti tal z rastlinam dostopnimi hranili. Tako bomo v zemljo dali le tista hranila, ki jih zares primanjkuje. Cilj gnojenja je optimalna preskrba tal s hranili glede na vrsto zelenjave, ki bo v naslednji pridelovalni sezoni na določeni poljini. Gnojenje in načrt pridelave sta tesno povezana, saj imajo denimo plodovke drugačne zahteve po hranilih kot česen, čebula ali fižol.  

Analizo zemlje naredimo enkrat na pet let in se pri gnojenju držimo priporočil strokovnjakov, ki analizo opravijo. Tako ne bomo gnojili na pamet in kopičili zalog hranil v tleh, kar vodi do številnih težav pri gojenju zelenjadnic. Tega se žal premalo zavedamo.

Rezultati analize tal

Rezultat osnovne kemijske analize tal nam pove, koliko je v analiziranih tleh rastlinam dostopnih glavnih ali makrohranil (fosfor, kalij, kalcij), kakšna je kislost tal (vrednost pH) ter kakšen je delež organske snovi ali humusa (%). Ti podatki so osnova za določitev ustrezne količine hranil iz gnojil za optimalno rast zelenjadnic in kakovosten pridelek..

Odvzem vzorca

Hranila v tleh po talnem profilu niso enakomerno razporejena niti v horizontali niti v vertikali. Zato je treba vzeti več vzorcev iz parcele ali grede. Na vsaki gredi, kjer gojimo isto vrsto zelenjadnice, vzorčimo na približno 20 od 30 mestih. Nabrane podvzorčke zbiramo v vedru in jih med seboj dobro premešamo. Odvzet skupen vzorec tal naj tehta približno od 0,5 do 1 kg. Vrtna tla vzorčimo do globine obdelovanja oziroma prekopavanja tal, to je približno od 15 do 25 cm. Vzorcev ne jemljemo iz robov parcele, grede ali vrta in tudi ne iz poti med posameznimi gredami, gredicami ali parcelami.

Zelo pomembno je, da vzorčimo iz celotne površine, se pravi, da v vrtu vzorčimo vse predvidene grede za gnojenje. Ne vzorčimo tal samo iz delov vrta, kjer imamo s pridelavo zelenjadnic težave, ampak iz vseh gred vrta, kjer bomo gnojili. Tako dobimo povprečen vzorec tal. Vzorčimo (jemljemo vzorce zemlje za analizo) s posebno pedološko sondo ali z vrtno lopato. Vzorec, skupek podvzorcev, spravimo v čisto plastično vrečico in ga ustrezno označimo z etiketo na zunanji strani vrečice s potrebnimi podatki. To je še posebej potrebno, če vzorčimo več različnih pridelovalnih površin. Na etiketo napišemo ime, priimek in naslov, a katero gredo gre, kaj bomo gojili na tisti parceli (če bo gojena le ena vrsta zelenjadnic). Ne pozabite zapisati globine vzorčenja in za kakšna tla gre (lahka, srednje težka ali težka). Pripišite še, kaj naj v vzorcu tal določijo v kemični analizi. Najpogostejši uporabni podatki iz analiznega izvida obsegajo reakcijo tal ali pH vrednost, količino rastlinam dostopnega fosforja in kalija ter delež organske snovi ali humusa. Tako pripravljen vzorec oddamo v akreditiran pedološki laboratorij.

Gnojimo za prihodnje kulture

Tla na vrtu so lahko siromašno, srednje, dobro, čezmerno ali celo ekstremno založena s kalijem in fosforjem. Če smo v preteklosti z gnojenjem pretiravali, sta se fosfor in kalij v tleh nakopičila v prekomernih količinah, kar za optimalno in kakovostno rast rastlin ni dobro. Seveda pa ni dobro niti, če teh dveh hranil primanjkuje. Fosfor rastline nujno potrebujejo najprej za razvoj koreninskega sistema ter tudi kasneje v času, ko nastavljajo cvetove in cvetijo. Največ kalija rastline rabijo v času oblikovanja plodov in končnega pridelka, za dobro čvrstost in večjo trajnost v skladiščih ima odločilno vlogo še kalcij. Fosfor in kalij sta v tleh slabo mobilna, se ne izpirata, zato ju je možno dodajati v tla, preden jih bodo rastline rabile. Fosfor in kalij torej lahko v tla dajemo na zalogo, saj se vežeta na talne delce. Obratno pa moramo dušik dati rastlinam v času rasti in ne na zalogo. S fosforjem in kalijem torej lahko gnojimo že jeseni. Po spravilu pridelkov tla prekopljemo, zadelamo rastlinske ostanke in z gnojili tudi fosfor in kalij.

Analiza tal nam da tudi podatek o pH vrednosti (kisla, bazična tla) in deležu humusa v tleh. Če so tla kisla, jih je ločeno od gnojenja z organskimi gnojili potrebno apniti s kalcijevimi pripravki (mleti apnenci, apno …) ter jih tako razkisati. S tem dodajamo v tla kalcij, ki ga rastline nujno potrebujejo za čvrste in ravno prav kompaktne plodove. Naj samo spomin na pogoste težave zaradi pomanjkanja kalcija v času zorenja paradižnika, ki se kaže kot črn predel ploda na spodnji strani.

Analiza tal da podatek o deležu humusa v tleh, ki nakazuje rodovitnost tal in je pokazatelj kakovosti tal. Humus je odločilen za zadrževanje talne vlage, iz njega se z mineralizacijo v času rastne dobe sproščajo hranila. Tla z višjim deležem humusa so strukturnejša ter jih je veliko lažje mehansko obdelovati.

Organska in/ali mineralna gnojila

Poznamo organska in mineralna gnojila. Prva so živinska gnojila (hlevski gnoj, gnojevka in gnojnica), stranski pridelki iz rastlinske pridelave (rastlinski ostanki po pridelavi zelenjave), razni komposti in druga tržna organska gnojila, ki so najpogosteje izsušena in v obliki pelet oz. briketov ter so pakirana v manjše vreče, ki so uporabne tudi na manjših pridelovalnih površinah (npr. na vrtu).

Z organskimi gnojili tlom dajemo hranila in organsko snov ali humus. Organsko gnojilo lahko pridelamo s kompostiranjem organskih odpadkov iz pridelave rastlin na vrtu. Lahko uporabimo tudi hlevski gnoj. Od vrste živali in načina reje je odvisna vsebnost glavnih hranil v hlevskem gnoju. Zato je za čim natančnejše gnojenje treba poznati vsaj podatek, ali je hlevski gnoj goveji, prašičji, perutninski ali na primer mešanica govejega in prašičjega in podobno.

Uporaba organskih gnojil dolgoročno pomaga izboljšati rodovitnost tal, saj povečan delež organske snovi ali humusa v vrtnih tleh zelo izboljša sposobnost tal za zadrževanje vode (manj težav zaradi suše) in hranil. Izboljša se tudi strukturnost in sposobnost tal za obdelavo.

Jeseni lahko vrt pognojimo tudi z mineralnimi gnojili. To je še posebej priročno, če v zemlji primanjkuje samo enega od makrohranil. Tako lahko gnojimo samo s kalijevim mineralnim gnojilom, samo s fosforjevi, s kombinacijo (PK) ali s sestavljenim mineralnim gnojilom (NPK). Tudi mineralna gnojila uporabimo v skladu s priporočilom iz gnojilnega načrta. Nekatera mineralna gnojila (P in K) so dovoljena tudi za ekološko pridelavo, zato morajo ekološki pridelovalci pred nakupom in uporabo pridobiti ekološki certifikat gnojila, da ne bi kršili pravil z uporabo neekoloških mineralnih gnojil. Za ekološko pridelavo niso dovoljena mineralna gnojila z dušikom, ki je lahko topen in škodljiv za okolje.

Naj še posebej izpostavim zelenjadnice, ki so velike porabnice predvsem kalija in ga v povprečju potrebujejo tri- do petkrat več kot preostalih hranil (odvisno od vrste zelenjave, npr. plodovke, kapusnice). Zato je optimalna oskrba rastlin s kalijem nujna, saj je to hranilo poleg kalcija odločilno pri oblikovanju čvrstih in trdnejših plodov, ki se tudi veliko bolje in dolgotrajneje skladiščili.

Z dušikom v mineralni obliki jeseni ne gnojimo, saj ga rastline za rast ne rabijo več. Ta čas bi se le izpiral in onesnaževal okolje in podtalnico. Čas za to bi spomladi, ko bomo posadili nove zelenjadnice.

Preprosteje jeseni

Gnojila raztresemo po tleh, preden bomo tla prekopavali z lopato ali s prekopalnikom (frezo). Prednost jesenskega gnojenja ne glede na vrsto uporabljenega gnojila je prav preprosto enakomerno raztresanje gnojil pred obdelavo tal. V jesenskem času lahko tako v tla zadelamo potrebne in iz gnojilnega načrta preračunane količine gnojil glede na kolobar in vrsto zelenjave, ki jo bomo po načrtu kolobarja pridelovali v naslednjem letu na posameznih gredah.

V skupino požrešnejših in dlje časa rastočih zelenjadnic, ki potrebujejo večje količine hranil, spadajo zelenjadnice iz skupine plodovk (paradižnik, kumara, paprika, jajčevec, bučka), kapusnic (pozno zelje, ohrovt, cvetača, brokoli) in gomoljnic (krompir). Tem vrstam lahko hranila dodamo že z jesenskim osnovnim gnojenjem. V vrtu pridelujemo tudi takšne zelenjadnice, ki gnojenja s svežimi živinskimi gnojili v letu, ko jih bomo pridelovali, ne prenašajo dobro (nezahtevnice). V to skupino spadajo korenovke (korenček in peteršilj) in čebulnice (česen, čebula). Zato je potrebno poznati tudi načrt pridelave oziroma kolobar ter temu ustrezno prilagoditi tako količine kot tudi čas gnojenja. Vnos mineralnih gnojil jeseni opravimo na podoben način kot organska. S sestavljenimi mineralnimi NPK gnojili, ki vsebujejo trej tudi dušik, raje gnojite spomladi tik pred setvijo ali sajenjem. Enostavna mineralna gnojila, ki vsebujejo le eno hranilo (npr. kalij), pa lahko raztresemo tudi jeseni ob obdelovanju tal. Če nam jeseni ne uspe, pa spomladi.

Veliko je razlogov za to, da jesen, ko se zelenjavni vrt večinoma izprazni, namenite zemlji. Najprej odvzemite vzorce zemlje, jih dajte na analizo in tako boste točno vedeli, kaj potrebuje vaša zemlja, da bo pridelek domače zelenjave drugo leto še obilnejši in bolj kakovosten.

Besedilo in fotografije: Igor Škerbot